V razgovorih z deležniki zaznavam ravnanja, ki jih je mogoče opredeliti kot nedovoljena in jih navaja tudi zakon in druge prakse, ki jih zakon ne opredeljuje, vendar jih lahko označimo kot nepoštene. Z namenom osveščanja jih bom opisal v prispevkih na spletni strani.
Temelj za napredek je prosta, neovirana gospodarska pobuda, pravijo. Na tem temelji liberalna ekonomska logika razvitega demokratičnega sveta. Da bi preprečili kršitev družbenih načela, ki so opredeljena kot škodljiva za ta princip, nastopi država s svojo regulativo in jo sankcionira. Na tej podlagi smo dobili opredelitev nedovoljenih ravnanj v preskrbi s kmetijskimi in živilskimi proizvodi. V zakon so zapisane norme, ki smo jih kot družba v nekem demokratičnem procesu, kar je sprejemanje zakona, opredelili kot škodljiva. In tu se seveda postavi vprašanje, zakaj bi nekdo sploh počel nekaj takega kar je družbeno škodljivo?
Poenostavljeno so za to lahko trije razlogi. Prvi, ker je v to prisiljen in ima možnost, drugi ker s tem krepi svoj položaj pred konkurenco in tretji, ker lahko in s tem načinom pridobiva ekonomsko korist na račun šibkejših.
Glede na to, da je določanje nedovoljenih ravnanj oz. nepoštenih praks družbeni dogovor, za katerega mora biti dosežen konsenz, zatem jih je potrebno še odkrivati in sankcionirati, je to lahko precej neučinkovito orodje. Na drugi strani so namreč deležniki, ki se lahko sami in hitro odločijo za neko novo, inovativno nepošteno prakso in jo praktično takoj udejanjijo.
Poglejmo primer zaračunavanja marketinških aktivnosti
Ta praksa je povsem sprejemljiva, če se stranki v procesu pogajanj o poslovnem sodelovanju medsebojno dogovorita, da bosta skupaj krila stroške promocije in skupno nastopila na trgu v vnaprej določenih primerih. Najbolj pogosta oblika je izdaja prodajnih letakov.
Do tu vse lepo in prav. Kaj pa če dobavitelj v resnici tega ne želi, saj ima na primer vzpostavljene svoje promocijske kanale ali pa so pogoji nastavljeni tako, da sam plača praktično vse stroške promocije. V nedavni raziskavi AVK o marketinških aktivnostih v verigi s kmetijskimi in živilskimi proizvodi: https://www.varstvo-konkurence.si/informacije/novica/agencija-je-izvedla-raziskavo-marketinskih-aktivnosti-v-verigi-preskrbe-s-kmetijskimi-in-zivilskimi-proizvodi/ ugotavljajo »Agencija na podlagi prejetih podatkov in dokumentov zaznala določena neskladja in nepravilnosti po ZKme-1, bo od podjetij zahtevala še dodatna pojasnila in v skladu z določili ZPOmK-2 in ZKme-1 ob ugotovljenih kršitvah zakona ustrezno ukrepala«, .
Med spremljanjem dogajanja na trgu sem dobil celo občutek, da so nekateri prakse iz preteklosti, ki jih je zadnja sprememba zakona opredelila kot nedovoljene, opustili in jih zamenjali z novimi, med katerimi je tudi ta. V resnici, kako lahko nekdo, ki je v povsem podrejenem položaju nasproti svojemu kupcu oporeka, če dobi na mizo v podpis nekaj po principu vzemi ali pusti. Poglejmo v nadaljevanju nekoliko podrobneje.
Splošni komentar, ki je izjemno pomemben za razumevanje vsebine nedovoljenih ravnanj:
Osmi odstavek 61.f člena ZKme-1 določa, da so določila pogodb o nedovoljenih ravnanjih nična. Zakonodaja ničnost pogodbenih določb določi samo v primerih, ko gre za varstvo širšega javnega interesa in za posebej varovane dobrine. Dejstvo, da ZKme-1 predpisuje ničnost pogodbenih določil, ki predstavljajo nedovoljena ravnanja dokazuje, da mora v verigi preskrbe s hrano za takšna ravnanja obstajati ničelna toleranca. Tega se je zavedal tudi zakonodajalec z uzakonitvijo ZKme-1 ter takšno strogo sankcijo - ničnost pogodbenih določil, če gre za nedovoljena ravnanja.
Kot je splošno znano, se dejansko vsi pomembnejši trgovci poslužujejo izdajanja katalogov. Obseg in frekvenca katalogov se je zelo povečala, zato je potrošnikom dana možnost, da se sami opredelijo v kolikor katalogov ne želijo. Med potrošniki je to pogosta praksa. Katalog je torej kanal za oglaševanje, ki po ugotovitvah AVK predstavlja za dobavitelje v prehranski verigi izjemno velik strošek (lahko tudi do 20 % prometa s kupcem – trgovsko verigo), hkrati pa je katalog eden redkih komunikacijskih kanalov, glede katerega lahko potrošnik izrazi zahtevo, da ga ne želi prejemati in ga ne bo. Po eni strani gre torej za komunikacijski kanal, ki predstavlja za dobavitelje izjemen strošek, iz leta v leto pa je smiselnost in učinkovitost oglaševanja v katalogih vedno bolj vprašljiva. Dejstvo je, da bo oglaševanje v katalogih še vedno nujno določeno obdobje, saj so določene skupine, ki so tega navajene. Vendar način poslovanja v zvezi s katalogi izkazuje, da nekatere trgovske verige s tem na dobavitelje neupravičeno prenašajo finančna bremena na način, ki predstavlja nedovoljeno ravnanje.
Katalogi se izdajajo tedensko, včasih celo bolj pogosto. V njih se promovirajo akcijske cene oz. druge različne ugodnosti. V katalogih se izpostavljajo proizvodi posameznih dobaviteljev, na podlagi dogovora med kupcem (tj. trgovsko verigo) in prodajalcem (tj. dobaviteljem prehranskih izdelkov).
AVK v navedeni objavi zapiše: Dobavitelji so bili v zahtevi za posredovanje podatkov pozvani tudi, da Agenciji sami sporočijo informacije v zvezi z domnevnimi nedovoljenimi ravnanji na področju marketinških aktivnosti, kar zadeva plačila za stroške promocij, oglaševanja in trženja kmetijskih in živilskih proizvodov, vendar nobeden izmed dobaviteljev Agenciji ni sporočil informacij, ki bi lahko pomagale pri odkrivanju nedovoljenih ravnanj. Ugotovitev AVK, da nihče od dobaviteljev ni posredoval podatkov o nedovoljenih ravnanjih nakazuje, da je med dobavitelji prisoten strah pred sankcioniranjem in dokler dobavitelji zmorejo, se na poslovanje prilagajo tako, da sprejemajo popolnoma nekomercialne pogoje, vsiljene s strani nekaterih trgovcev.
Nesporno dejstvo je, da se stroški za marketinške storitve iz leta v leto višajo in dobavitelji predvidevajo, da v večini primerov znašajo več, kot je to ekonomsko sprejemljivo za dobavitelje. Da so ti stroški vsiljeni s strani nekaterih trgovskih verig izkazuje dejstvo, da se za posamezne dobavitelje ti stroški iz leta v leto višajo, medtem ko jim je lahko obseg prodaje upadel.
Tako visok odstotek stroškov marketinških aktivnosti glede na ustvarjeno realizacijo s posameznim kupcem sam po sebi dokazuje, da ni sporazumno dogovorjen, ampak je to »cena«, ki so jo dobavitelji dolžni plačati za to, da sodelujejo z določenim trgovcem. Zaradi velike moči največjih trgovski verig je takšen visok odstotek posledica pogajanja na način »vzemi ali pusti«. V kolikor dobavitelj želi ostati prisoten v določeni trgovski verigi, je dejansko prisiljen, da pristane na tako visoka plačila za marketinške aktivnosti.
Po desetletju začetka urejanja tega področja v smeri preprečevanja nedovoljenih ravnanj ugotavljamo, da namen ni bil dosežen. Kljub zakonski ureditvi preprečevanja nedovoljenih ravnanj, je ekonomski učinek nedovoljenih ravnanj ostal. Poimenovanje različnih plačil dobaviteljev se je z leti spremenilo, vsebina pa je dejansko ostala enaka.
Zelo poenostavljeno, trgovci s postavljanjem pogojev in poslovanjem na način, ki je videti kot skladen z zakonom, dosegajo enake učinke kot pred uveljavitvijo zakona. Zaradi znatne tržne moči trgovske verige na dobavitelje prevalijo nesorazmerni del stroškov, s tem pa dejansko dobavitelj prevzemajo del stroškov za poslovanje trgovskih verig. Takšen je že izpostavljen primer katalogov. Na prvi pogled se zdi, da dobavitelji zgolj plačujejo stroške, ki nastanejo z izdajo takšnega kataloga. Ob poglobljeni analizi pa se pokaže, da so trgovske verige izkoristile izdajo katalogov za realizacijo dodatnih zaslužkov.
Dejstvo je, da dobavitelji ekonomsko več ne zmorejo prenesti v ceno takšnih vsiljenih pogojev in stalnega dviganja stroškov za ta namen. Gre za očitna nedovoljena ravnanja, ki pa jih zaradi strahu pred izgubo prodajnih kanalov dobavitelji ne prijavljajo kot nedovoljena ravnanja. Pogodbe, ki določajo plačilo teh storitev so dejansko podpisane, vendar iz njih ni mogoče razbrati, da so bili dobavitelji pri tem postavljeni pred dejstvo »vzemi ali pusti« Na ta način se izigrava temeljni namen zakona, katerega cilj je preprečevati izkoriščanje prevladujoče tržne moči nad svojim dobaviteljem. Vprašanjem dejanskih stroškov za namen izdaje katalogov: ali dejansko prinašajo korist glede na vložek, na katerega dobavitelji ne morejo vplivati, ali gre le za nujnost izdajanja, ali za prestiž, ali vrtenje v začaranem krogu iz katerega ni več mogoče iziti, bo nedvomno potrebno dati odgovor.
Trgovina je v tako neizprosnem konkurenčnem boju za svoje kupce, da očitno ni izhoda iz začaranega kroga. Za privabljanje kupcev ne zmanjka idej in orodij, razmerja se spreminjajo, tisti, ki ne zmorejo tekme so vse bolj obupani. Vprašanje je le, kaj bo potem in za koga bo dobro…
Opomba:
Informacija je namenjena seznanitvi zainteresiranim, o aktivnostih varuha. Stališča v zapisu so izključno mnenje varuha.
Branko Ravnik
Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano
Comments