Varuh ima zelo ozko področje delovanja. Spremlja ravnanja deležnikov v verigi ter opozarja na morebitne anomalije in promovira dobre prakse. Lahko pa tudi predlaga rešitve, ki bi izboljšale delovanje prehranske verige.
V proces se vključujem z vidika presoje vpliva na verigo in potrebnih rešitvah za boljše delovanje prehranske verige, za katero bi rad poudaril, da je eno od strateških področij vsake države.
Najprej nekaj glede postopka obravnave in sprejemanja predlogov zakonskih rešitev.
Ta je odvisen od stila vodenja in glede tega nimam zadrege, dejstvo je, da je široka javna obravnava ključna in da do nje pride v zadostnem obsegu in časovnih okvirih in na način, da se o rešitvah razpravlja iz vseh vidikov.
Odpiranje tako velikega števila sistemskih zakonov je zelo kompleksen proces, zato se kaj lahko zgodi, da kakšna stvar tudi »uide« iz fokusa ali ne dobi dovolj poglobljene razprave.
Kakorkoli, moje mnenje je, da je vsaj kar se tiče delitve zakona o kmetijstvu postopek potrebno nadaljevati, pri posameznih rešitvah opraviti razpravo o stanju, razlogih za spremembe, predvidenih učinkih, primerljivih rešitvah ter finančnih posledicah. Tiste vsebine kjer je visoka stopnja enotnosti vključiti v besedilo zakona in pripraviti osnutke izvedbenih dokumentov, za ostale pa nadaljevati s postopkom iskanja ustreznih rešitev. Pri tem je potreben celovit pogled.
Sedaj pa bi se nekoliko dotaknil prehranske verige in predvidenih rešitev na tem področju. Najprej glede zakona o hrani. Menim, da so se tu najbolj držali izhodišča, da se zakon o kmetijstvu najprej razdeli na področne vsebine in potem opravi razpravo še o drugih rešitvah. Že teh nekaj manjših sprememb pa odpira določena zahtevna vprašanja.
Sam sem se bolj osredotočil na vsebino z vidika izkušenj izvajanja sedanjih rešitev in česa ne naslavlja konceptualno v zadostni meri.
Najprej zelo groba ocena stanja v verigi. Na eni strani imamo zelo raznolik, v precejšnji meri šibek, nepovezan in razdrobljen primar, zadruge, ki se morajo znajti same in živilsko predelovalno industrijo ki jo večinsko obvladujejo tuji lastniki. Na drugi strani močno koncentrirano trgovino v hudem konkurenčnem boju za pridobivanje tržnih deležev in na tretji potrošnike, ki med nakupnimi navadami postavljajo ceno hrane na prvo mesto.
Sodelovanja je toliko kot je nujno potrebno, da se izpolni pričakovanja poslovnega modela, posameznih akterjev. Strateškega povezovanja ni, ker je vsak prepričan, da drugi niti ne more izpolniti njegovih pričakovanj. V bistvu pa igro vodi kapital, ki je nekje drugje. Mi smo samo majhni igralci ujeti v prostor in čas. V bistvu smo kot družba padli na finto, da smo za ceno trenutnega ugodja pripravljeni zanemariti svojo prihodnost. Zelo vesel bi bil, če bi me nekdo prepričal, da se motim.
In kaj sedaj. Kot večni optimist, nekdo, ki ga je čas povozil razmišljam, da je vendarle potrebno nekaj narediti drugače.
Zato predlagam zelo resno razpravo ob sprejemanju zakona o hrani o naslednjih vsebinah:
Ali bomo z orodjem za spremljanje cen, ki je v osnovi dobro in pravilno zastavljeni v resnici dobili to kar moramo dobiti. Informacijo o cenovnih gibanjih, gibanjih količin po poreklu, razmerjih znotraj verige in analizo razlogov za nenavadna odstopanja. Na EU ravni imam precejšnja pričakovanja od AFCO (opazovalna skupine za proizvodne stroške, marže in trgovinske prakse v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi), ki bo dodatno prispevala k večji preglednosti in zaupanju.
Ali se dovolj odzivamo na dohodkovne izzive kmetov. Cilji zelenega dogovora, podnebni vplivi, nestanovitni trgi prinašajo skoraj neobvladljive izzive. Zato je pravično razporejanje bremena trajnostnega prehoda skozi celotno verigo do potrošnikov izjemno pomembno. V nekaterih DČ so se tega lotili zelo resno. V Španiji, ki jih vsi izpostavljajo kot primer dobre prakse zakonodaja prepoveduje prodajo po ceni, ki je nižja od stroškov, in zahteva, da vsak člen v prehranski verigi krije proizvodne stroške. Poleg tega mora vse transakcije nad 1 000 EUR spremljati pisna pogodba, vse pogodbe pa morajo biti vpisane v digitalni register. Bolj celosten pristop k pogodbam o trajnostnih dobavnih verigah je prostovoljni model, ki ga promovira italijansko združenje kmetov Coldiretti, tj. širši integriran sistemski pristop k vrednostni verigi vse od proizvajalca do potrošnika. Ta model spodbuja preglednost in dobre poslovne odnose vzdolž celotne verige, kar povečuje donosnost in zagotavlja minimalno ceno za kmeta.
Zakaj? Ne smemo in ne moremo si več privoščiti, da je pomen hrane tako razvrednoten. Mi moramo poznati pravo ceno hrane. Pa to ne pomeni, da se mora hrana podražiti. Ni pa prav da se hrana prodaja po njeni polovični vrednosti ali še manj. To bo seveda težko in zaradi odprtosti trga lahko pride do dodatnega umikanja slovenskega blaga s polic. Vendar moramo izdelati model, ker sem prepričan, da bo prej ali slej tudi na EU ravni prišlo do premika. Zato je prav da smo vsaj takrat pripravljeni na implementacijo. To je dolgoročno. Povsem tudi razumem pričakovanja potrošnikov in izjemno občutljivost na cene hrane. To so izjemno resne stvari, ki se jih je potrebno lotiti z vso potrebno skrbnostjo. Dobra komunikacija, dialog in podatki so tisto kar rabimo. Predvsem pa moramo kot potrošniki na novo opredeliti svoj odnos do hrane.
Možnost skupinskih pogajanj je ena od metod, ki bi lahko izboljšala pogajalske pozicije v verigi. To nalogo lahko zaupamo zadrugam, saj je to njihova osnovna naloga. Dober primer je francoski zakon Egalim. Zakon krepi položaj kmetov v trgovinskih pogajanjih s tem, da primarnim proizvajalcem omogoča, da se prek svojih predstavniških organov s kupci pogajajo o pogodbah na podlagi proizvodnih stroškov.
Premisliti o sivih in črnih praksah v sedanjem zakonu. Sam predlagam odpravo vseh sivih praks oz. prekvalifikacijo v črne prakse, tam kjer se dogovorimo da je to potrebno. In potem temeljito izvajanje nadzora in sankcioniranja v primeru kršitev. Hkrati zaključiti tudi razpravo o prepovedi prodaje pod nabavno ceno.
Vzpostavitev obveznosti pošiljanja pogodb v digitalni sistem AVK. Na ta način bo lahko preveril morebitne določbe, ki niso skladne z zahtevami zakonodaje.
Promocija. Komunikacijo s potrošniki je nujno potrebno okrepiti in zato zagotoviti ustrezna sredstva. Meni nikoli ne bo jasno, zakaj nismo pripravljeni kupovati slovenske kvalitetne proizvode, tudi če so nekoliko dražji, zaradi tega ker so bolj kvalitetni.
Ministrstvo je že posredovalo terminski načrt razprav in prepričan sem, da začenjamo izjemno zahteven, vendar nujen proces.
Ureditev delovanja varuha prepuščam deležnikom in menim, da je pri tem potrebno upoštevati njihova pričakovanja. Varuh nima pooblastil in orodij za ukrepanje. Njegova naloga je da sprašuje, posluša, opazuje in nato poskuša prepričati druge, da naredijo tisto, kar meni, da bi morali narediti. Zato mora imeti izkušnje in znanje. Predvsem pa si mora zgraditi ugled. Ostalo so tehnična vprašanja.
Opomba:
Informacija je namenjena seznanitvi zainteresiranim, o aktivnostih varuha. Stališča v zapisu so izključno mnenje varuha.
Branko Ravnik
Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano
Comments