PREVEČ POCENI ŽIVILA PREDRAGO STANEJO

Prodaja hrane pod nabavno ceno razvrednoti ceno hrane, vpliva na zmanjšanje proizvodnje,  spodbuja nezdravo konkurenco, prodajo živil nižje kakovosti, končna posledica je lahko tudi cenovna vojna in pomanjkanje živil.  Kot varuh si prizadevam, da se to področje uredi in zaščiti kmete, potrošnike ter manjše lokalne proizvajalce in trgovce. 

Kaj je prodaja živil pod nabavno ceno?

Prodaja živil pod nabavno ceno je praksa, po kateri se izdelek prodaja po ceni, ki je nižja od cene dobavitelja. Prodajalec s tem ne pokrije svojih stroškov in deluje z izgubo. Logično vprašanje je, zakaj bi nekdo izvajal prakso, s katero škoduje lastnemu poslovanju. Razlogov je lahko več. Med najpogostejšimi so, da je blago pred iztekom njegove uporabnosti, gre lahko tudi za prenehanje prodaje določenega artikla in razprodajo zaloge, mogoč je tudi terminski nakup pridelkov ali surovin za izdelke po visoki ceni, kjer mora kupec, če želi obdržati konkurenčno ceno izdelka na trgu, ceno znižati. Pogosto je tudi uvajanje novega izdelka, kjer kupec ne želi prenesti bremena na dobavitelja. . Gre pa lahko tudi za uporabo tržne moči za privabljanje kupcev, povečanje tržnega deleža in izrivanje konkurence.

Zakaj je prodaja živil pod nabavno ceno lahko zelo škodljiva?

Prodaja pod nabavno ceno, ki nastane kot posledica uporabe tržne moči, ima lahko številne negativne posledice. Čeprav se zdi privlačna možnost za kratkoročno povečanje prodaje, je dolgoročno to lahko škodljiva praksa, ki lahko ogrozi poslovanje tako podjetja kot tudi njegovih dobaviteljev, določene artikle razvrednoti in ogrozi njihovo proizvodnjo.

Omenjena praksa v prvi vrsti razvrednoti ceno hrane, saj s tem kupec dobi napačen signal o njeni resnični vrednosti. Lahko sproži pritisk na druge dobavitelje, da znižajo cene, lahko se zgodijo celo cenovne vojne, ki dolgoročno zelo negativno vplivajo na trg, na primer na zmanjšanje proizvodnje in pomanjkanje živil. Posledice prodaje živil pod nabavno ceno so tako spodbujanje nezdrave konkurence, kar privede do prodaje živil nižje kakovosti. S tem se ogroža dolgoročna stabilnost proizvodnje in uničuje lokalna proizvodnja. Taka praksa lahko prav tako prizadene določene sektorje. Če se to zgodi v sektorju, ki je izjemno občutljiv na tržna nihanja in je od prodaje sezonskih pridelkov v danem trenutku odvisno večje število pridelovalcev ali predelovalcev, ima to lahko izjemno negativen vpliv na ohranjanje obsega pridelave in prireje.

Država mora s svojimi mehanizmi ustrezno ukrepati, da bi ohranila dostopnost hrane, pestrost ponudbe trgovcev, zmanjšala možnost tveganja v kriznih razmerah in zaščitila manjše trgovce. Manjši lokalni proizvajalci ne morejo konkurirati veliki serijski proizvodnji, ki temelji na ozkem naboru artiklov in globalnih nabavnih poteh. Manjši trgovci prav tako ne zmorejo bremeniti svojega poslovanja s prodajo z izgubo. Prav tako je treba zavarovati dobavitelje in njihove blagovne znamke, pestrost izdelkov in širino ponudbe, ki edina lahko zagotavlja trajnost ponudbe in zmanjšuje tveganja v preskrbi. Nenazadnje je treba zaščititi potrošnike, ohranjati poštene cene, s tem pa tudi kakovost in razpoložljivost ponudbe na dolgi rok. Zmanjšati je treba napetost med podjetji na trgu, neracionalne in škodljive odločitve, nezdravo konkurenco in nedelovanje trga.

Države, ki se zavedajo negativnih posledic in so  uvedle prepoved te prakse, so Belgija, Nemčija, Grčija, Francija, Luksemburg, Madžarska, Italija, Španija, Hrvaška.

Kaj je v zvezi s tem storil prehranski varuh?

Podatki, ki sem jih kot Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano neuradno pridobil (uradni podatki teh praks še ne spremljajo), kažejo, da je omenjena praksa pogosta po številu artiklov. Na to napeljuje tudi pregled tedenskih letakov različnih trgovcev in reklam, v katerih se pojavljajo cene, ki so lahko tudi pod dejanskimi cenami proizvodnje in stroški prodaje. V lanskem letu sem zaznal  tudi primer, ko so se na trgovskih policah znašle nekatere zelenjadnice, ki so imele prodajno ceno nižjo, kot je znašala v tistem trenutku odkupna cena in je bila tudi nižja od cen na veleprodajnih tržnicah drugod.

O vključitvi prepovedi prodaje pod nabavno ceno je potekala razprava že ob pripravi prejšnje novele zakona o kmetijstvu, vendar takrat ni dosegla sporazumne odločitve zanjo. Še pred letošnjo razpravo o novem Zakonu o hrani, v kateri bi lahko ponovno naslovili to prakso, sta bila na pobudo varuha izvedena dva sestanka z deležniki in številni razgovori z različnimi nosilci dejavnosti. Mnenja o vključitvi prepovedi prodaje pod nabavno ceno v zakon so še vedno deljena. To bo ena najtežjih vsebin pri dokončni odločitvi o vsebini zakona. 

Argumenti nasprotnikov bodo šli v smeri,  da se bo v tem primeru nabavni trg v celoti preusmeril v tujino, saj slovenska proizvodnja ni dovolj konkurenčna, kar posplošeno ne drži in zato v to precej močno dvomim. Lahko bi bil tudi, da se bodo s tem cene za potrošnike znatno dvignile, kar bi negativno vplivalo na kupno moč, s čimer se prav tako ne strinjam, saj se pri uporabi te prakse lahko stroške izgube pri nekem izdelku ali skupini prenese na druge kategorije. Konkurenčnost in vpetost v globalni prostor bi tudi po taki ureditvi ostala enaka in tekmovanje za naklonjenost potrošnikov bi se nadaljevalo, vendar ne na račun razvrednotenja hrane. Argumenti zagovornikov so, da to uničuje lokalno proizvodnjo in ogroža preskrbo s hrano na dolgi rok, s čimer se strinjam. V vsakem primeru je razprava o tem nujna, da se zavemo kako strateško pomembno je to vprašanje. 

 V kolikor se ne bi odločili za zakonsko prepoved, obstajajo tudi alternative. Ena od njih je lahko dogovor v okviru Kodeksa ravnanja udeležencev v verigi preskrbe s hrano za prepoved uporabe te prakse za namen izkrivljanja cen. Druga bi lahko bila, da varuh pridobi določena pooblastila, ki bi mu omogočala pregled nad dogajanjem na trgu, ko gre za tovrstne prakse.

Menim, da gre za prakso, ki je sporna in družbeno nesprejemljiva. Predlogov rešitev, kako jo nasloviti, je precej, kot na primer v dogovoru znotraj verige, v krepitvi uradnega nadzora in uvedbi visokih finančnih kazni proti kršiteljem, v vzpostavitvi širšega zavedanja o negativnih vplivih nedovoljenih ravnanj na družbo in ozaveščanju kupcev, da je podpori tem praksam skozi nakupne navade potrebno narediti konec. Ciniki pravijo, da če tako prakso opredeliš kot nedovoljeno, bodo pač izumili novo. Sam menim, da je edina rešitev v kombinaciji naštetega, s čimer lahko dosežemo postopni napredek na tem področju.

Opomba:

Informacija je namenjena seznanitvi zainteresiranim, o aktivnostih varuha. Stališča v zapisu so izključno mnenje varuha.

Branko Ravnik

Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano

#poročilo #trgovskeverige #Preskrbashrano #Varuhodnosovvverigipreskrbeshrano #nepošteneposlovneprakse #kmetijstvo #proizvodnjahrane