top of page

Kam gredo cene zelenjave?

Cene niso ravno delovno področje varuha, so pa lahko vzrok za nedovoljene prakse, zato je pomembno, da so v njegovem fokusu.

V zadnjem obdobju prihajajo informacije, da so razmere na trgu z zelenjavo, ko gre za dobavo trgovcem, slabe za pridelovalce. Kot je bilo med vrsticami zaslediti tudi na petkovem posvetu v Državnem svetu, pa so v podobni situaciji tudi trgovci!



Razmere za pridelovalce se slabšajo.

Včasih je veljalo, da so bili prvi sezonski pridelki zelenjave dražji kot kasneje v polni sezoni. Na ta način so pridelovalci skozi sezono izravnali pokritje svojih stroškov s prihodki.

Po informacijah s terena, temu ni več vedno tako. Trenutno se omenja mladi krompir, nekaj podobnega je z bučkami in kumarami in tudi solato. Nobena novost ni več praksa, da se v začetku polne rastne sezone in ponudbe lokalne zelenjave uvaža poceni zelenjavo iz tretjih in cenejših sosednjih trgov, kar sproži močan pritisk na znižanje cen.

 

Kje so ključni razlogi?

Kot je bilo razbrati na prej omenjenem posvetu in mnenju dobrih  poznavalcev razmer, se je pomembno spremenilo obnašanje kupcev, ki so postali bolj kot prej cenovno občutljivi in za doseganje najugodnejših ponudb tudi redno menjajo trgovce.

Moj komentar pri tem je, da seveda do te spremembe ni prišlo kar samo od sebe, temveč sledijo določenim vzgibom, ki jih prinaša tržno gospodarstvo. Pravzaprav smo se znašli v spirali pritiskov na cene, kjer se vsi počutijo nemočne. Zakaj že!


Ni vse kot bi moralo biti!

Torej, če se vrnemo k zelenjavi. Cene so nižje kot v lanskem letu, kar seveda povzroča težave da ne pokrijejo stroškov, kjer pa so v letošnjem letu nekateri narasli in bi pričakovali vsaj najmanj cene na nivoju lanskega leta. Le na ta način lahko pokrijejo stroške pridelave in upajo, da bo še kaj ostalo za kakšno investicijo.


Zato bi bilo potrebno napraviti bolj podroben pregled stanja in trendov, opraviti razgovore z vsemi deležniki in videti ali je situacija kritična ali pa tako kot je običajno pri zelenjavi, kaže na veliko neurejenost trga, ki sploh ne temelji na resnih vnaprejšnjih dogovorih.


Veliko je obtoževanja, da se dobavitelji ne znajo povezati in nastopati skupaj, kar je bolj izgovor kot dejstvo, saj imamo kar nekaj resnih in dovolj velikih organizacij, ki odkupujejo od pridelovalcev zelenjave.

Se pa strinjam, da bi na tem področju lahko prišlo do napredka in močnejšega povezovanja, tudi v formalno obliko, to je organizacije proizvajalcev, ki ima po evropskih pravilih kar nekaj izjem na področju zakonodaje o konkurenčnosti, finančnih spodbud in mehanizmov, ki krepijo povezovanje dobaviteljev.


Na drugi strani pa je problem, da kljub dokaj jasni določbi zakona o kmetijstvu, ki določa obveznost pisnosti pogodb pri letnem obsegu ki presega 15.000 eur, le teh pogosto ni. Še več pogodbe bi morale vključevati tudi vrednost blaga in okvirni cenik, okvirno količino in razpored dobav, trajanje pogodbe, plačilne roke, način dobave blaga in pravila za spremembo cen in glede uporabe višje sile.  


Seznanjen sem z informacijami, da imajo posamezni kupci »na zalogi« več dobaviteljev, med katerimi potem licitirajo kdo da nižjo ceno, kar seveda ni pošteno, niti prav in gre za nedovoljeno ravnanje, saj bi marale biti z njimi predhodno sklenjene pogodbe.

 

Zasledil sem tudi informacijo, da oblikovanje maloprodajne cene na policah trgovin ne vključuje celotnih stroškov trgovca, kar sicer ni prepovedano, predstavlja pa močan pritisk na dodatno zniževanje cen pri dobaviteljih. Določba, ki bi prepovedovala prodajo pod nabavno ceno je bila ob pripravi sprememb Zakona o kmetijstvu v debati, vendar ni prišla v nabor nedovoljenih ravnanj. Prav bi bilo, da ponovno odpremo to točko.

 

Zaznan je tudi dvig cen embalaže, ki jo dobavitelji morajo uporabljati za dostavo zelenjave v trgovine in predstavlja višji strošek, kot če bi pridelovalci uporabljali svojo embalažo.

 

Veliko govorimo o samooskrbi z zelenjavo, ki je med vsemi pridelki najnižja, vendar to ni posledica omejenih naravnih dejavnikov za pridelavo, temveč predvsem zaradi uveljavitve najbolj krutih pravil prostega trga in neurejenih razmer v verigi.

Vse omenjene prakse in verjetno še veliko drugih, ki niso omenjene v tem prispevku, seveda močno znižujejo interes za pridelavo.


Za potrošnike je to lahko kratkoročno celo zelo dobro, saj dobijo poceni kvalitetne pridelke nikakor pa ni trajnostno. In ob vsem govorjenju o trajnosti bi morali upoštevati tudi ta vidik. Žal očitno še vedno prevladujejo kratkoročni interesi z danes na jutri kot pa celovit pogled in strateški razmislek.

In da ne bo pomote, država seveda tu ni ključna. Vzpostaviti mora pogoje, da se kmetje lahko povezujejo, nudi podporo za dvig konkurenčnosti in izvaja nadzor nad nepoštenimi praksami, žogica je seveda na strani deležnikov, da se vendarle dogovorijo brez fig v žepu.

 

Vsekakor želim pridobiti celovito sliko o stanju in potem za naslednjo pridelovalno sezono pripraviti nekaj predlogov, ki jih bom predstavil deležnikom.


Branko Ravnik varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano

Opomba: Zapis je izključno mnenje Varuha odnosov v verigi s hrano. 




留言


bottom of page