Turistični evro: različna stališča, skupna odgovornost za prihodnost podeželja in turizma

Posvet o turističnem evru pokazal široko soglasje o pomenu ohranjanja podeželja, a različne poglede na način financiranja

Na strokovnem posvetu "Turistični evro: med pričakovanji in pomisleki", ki je bil 23.10.2026 v Bohinju, so predstavniki kmetijstva, turizma, živilsko-predelovalne industrije, lokalnih skupnosti in stroke razpravljali o možnostih dolgoročnega ohranjanja kulturne krajine, podpore hribovskim in gorskim kmetijam ter krepitve povezovanja med kmetijstvom in turizmom. Razprava je pokazala visoko stopnjo soglasja glede ciljev, nekoliko manj pa glede instrumentov za njihovo doseganje.

Udeleženci so se strinjali, da slovenska kulturna krajina predstavlja eno ključnih konkurenčnih prednosti slovenskega turizma in da pomemben del te krajine ohranjajo prav hribovske in gorske kmetije. Brez aktivnega kmetovanja bi se številna območja zaraščala, s tem pa bi se zmanjševala tudi njihova turistična privlačnost.

Posvet je odprl vprašanje, kako dolgoročno zagotoviti sredstva za ohranjanje prostora, od katerega koristi ne črpa samo kmetijstvo, temveč tudi turizem in širša družba. Razprava je pokazala, da bistvo vprašanja ni zgolj uvedba nove dajatve, temveč iskanje pravičnejšega sistema vrednotenja in financiranja javnih koristi, ki jih ustvarja kmetijstvo.

Med panelisti so bila mnenja glede morebitne uvedbe turističnega evra različna. Del razpravljavcev je poudarjal, da bi takšen instrument lahko predstavljal priznanje družbeni vlogi kmetijstva ter prispeval k ohranjanju območij z omejenimi možnostmi za kmetovanje. Drugi so opozorili na potrebo po previdnosti, dodatnih analizah učinkov in učinkovitejši uporabi že obstoječih finančnih mehanizmov v turizmu. Skupno stališče pa je bilo, da morajo biti morebitne prihodnje odločitve utemeljene na strokovnih analizah, mednarodnih primerjavah in širokem dialogu z deležniki.

Posebna pozornost je bila namenjena povezovanju lokalnih proizvajalcev hrane in turističnega sektorja. Razpravljavci so izpostavili, da je eden največjih izzivov organiziranost dobavnih verig ter zagotavljanje zanesljive, količinsko ustrezne in kontinuirane oskrbe turističnih ponudnikov z lokalno hrano. Več govorcev je poudarilo vlogo zadrug in drugih povezovalnih struktur pri vzpostavljanju učinkovitejšega sodelovanja med proizvajalci in kupci.

Udeleženci so podprli tudi nadaljnji razvoj shem kakovosti, certificiranja lokalne hrane ter skupnih promocijskih aktivnosti, ki bi prispevale k večji uporabi slovenskih surovin v turizmu. Skupna ugotovitev je bila, da je mogoče del rešitev iskati tudi v ustvarjanju višje dodane vrednosti preko gastronomije, kratkih dobavnih verig in močnejšega vključevanja lokalnih proizvodov v turistično izkušnjo.

Kot naslednji korak so udeleženci predlagali oblikovanje strokovne delovne skupine, ki bi pripravila analize ekonomskih učinkov različnih modelov financiranja, proučila dobre prakse iz tujine ter oblikovala predloge za učinkovitejše povezovanje turizma, kmetijstva in lokalne preskrbe s hrano.

Ključno sporočilo posveta

Ohranitev slovenskega podeželja, kulturne krajine in hribovskih kmetij je skupni interes kmetijstva, turizma in celotne družbe. Ne glede na to, ali bo prihodnja rešitev turistični evro ali drugačen mehanizem, bo treba vzpostaviti učinkovitejše povezovanje med kmetijstvom, turizmom in lokalno preskrbo s hrano ter poiskati pravične načine za vrednotenje koristi, ki jih ohranjena krajina ustvarja za celotno družbo.

Nekaj citatov s posveta:

dr. Jože Podgoršek je poudaril pomen kmetijstva za podobo in privlačnost slovenskega prostora:

»Turisti v Slovenijo prihajajo zaradi lepega slovenskega podeželja. To ni samo po sebi. Za to je nekdo vsak dan na travniku, v hlevu in na pašniku.«

Ob tem je dodal:

»Slovenski kmet ne rabi subvencije. Rabi odkup po pošteni ceni. Rabi priložnost.«

Da mora biti iskanje rešitev usmerjeno v ustvarjanje dodatne vrednosti za vse deležnike, je poudarila tudi dr. Tatjana Zagorc:

»Ne gre za jemanje eni panogi, da bo druga imela. Najti moramo načine, da ustvarimo več vrednosti za vse.«

Na vprašanje učinkov novih dajatev na turistično dejavnost je opozorila prof. dr. Maja Uran Maravić:

»Ta evro ni tako nedolžen, kot se zdi.«

Obenem pa je poudarila tudi velik potencial lokalne oskrbe:

»Imamo izjemno kakovostno hrano. Moramo ustvariti pogoje, da bo ta hrana dejansko na slovenskih turističnih krožnikih.«

Jasno stališče turističnega gospodarstva je predstavil Fedja Pobegajlo:

»Absolutno smo proti turističnemu evru kot novi dajatvi.«

Ob tem pa poudaril tudi potrebo po nadaljnjem dialogu:

»Sodelovanje je najboljša varianta za naprej.«

Pomemben vidik razprave je predstavil tudi Tadej Cotič:

»Če imamo od neke dejavnosti korist vsi, potem ni logično, da stroške nosi samo ena skupina.«

in dodal:

»Ne govorimo samo o kmetijstvu. Govorimo o ohranjanju prostora, poseljenosti in identitete podeželja.«

Na pomen ohranjanja kulturne krajine je opozoril Peter Demšar:

»Nekaj je proizvodna hrana, nekaj pa obdelanost krajine.«

»Ovrednotiti moramo tudi delo tistih, ki zgolj vzdržujejo krajino.«

Iz vidika turističnih destinacij je Klemen Langus poudaril:

»Turizem ne more postati univerzalni vir financiranja za vse potrebe v prostoru.«

»Preden uvajamo nove prispevke, moramo pogledati, ali smo res izkoristili vse možnosti, ki jih že imamo.«

Na praktične izzive povezovanja ponudbe in povpraševanja je opozoril Mitja Vodnjov:

»Posamezni hotel se ne more pogajati z 200 kmeti. Nekdo mora profesionalno organizirati dobavne verige.«

»Ključni izziv ni samo, kaj pridelamo, ampak kako organiziramo pot od kmeta do kupca.«

Z vidika gastronomije in povezovanja z lokalnimi pridelovalci pa je Uroš Štefelin poudaril:

»Bom raje plačal krompir en evro dražje, pa sva oba zadovoljna in točno vem, kam je ta evro šel.«

Posvet se je zaključil s soglasjem, da je treba razpravo nadaljevati ter pri oblikovanju morebitnih prihodnjih rešitev vključiti tako predstavnike kmetijstva kot turizma, stroke in pristojnih ministrstev. Razprava je pokazala, da obstajajo različni pogledi na instrumente financiranja, vendar tudi skupno zavedanje o pomenu ohranjanja slovenskega podeželja, lokalne hrane in kakovostnega življenjskega prostora.

Zaključno misel razprave je morda najbolje povzel Andrej Rebernišek:

»Brez kmeta ni krajine, brez krajine ni turizma.«

Branko Ravnik

Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano

#poročilo #trgovskeverige #Preskrbashrano #Varuhodnosovvverigipreskrbeshrano #nepošteneposlovneprakse #kmetijstvo #proizvodnjahrane