Združenje kmečkih sirarjev Slovenije me je povabilo na 4. festival slovenskih sirov in povabilo sem seveda sprejel z velikim veseljem. Verjetno bo kdo dvignil obrvi, kakšno povezavo ima ta dogodek z delom varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Pa še kako ga ima. Prireditev naslavlja ravno to kar pogosto manjka slovenskemu kmetijstvu. Sodelovanje.
Združenje kmečkih sirarjev festival organizira tudi zato, da pokaže, da je možno združiti in povezati vse v skupno idejo, ne glede na to kako velik si ali organiziran. Kmetije z dopolnilno dejavnostjo, družinske mlekarne in veliki predelovalni obrati mleka imajo priložnost da na eni prireditvi, povezani, predstavijo dosežke svojega trdega dela, znanja in sredstev, ki jih vlagajo v svojo dejavnost.
Poleg tega da razstavljavec izpolnjuje vse pogoje za izvajanje dejavnosti, je edini kriterij, kvaliteten izdelek. Množica obiskovalcev, ki je na Brdu pri Kranju povsem napolnila prireditveni prostor, se zaveda te enkratne prilike, okusiti vrhunsko kakovost izdelkov, ki sicer sodijo v sam vrh zahtevnosti izdelave. Pravi užitek se je sprehoditi med množico, ki kramlja s pridelovalci iz katerih žari energija, ko predstavljajo svoje izdelke in opazovati zadovoljne obraze po preskušanju sirov.
Vsi prisotni sirarji bolj ali manj obsežno sodelujejo tudi z lokalnimi gostinskimi ponudniki. Povedo, da se zanje zanimajo predvsem ozaveščeni gostinci, ki na kakovostnih izdelkih lokalne ponudbe gradijo svoj odnos do gostov, saj jim želijo ponuditi najboljše. Ti so seveda prišli na ta dogodek in nekateri tudi aktivno sodelovali s svojo ponudbo.
Sam se takole vprašam, zakaj tega ni več? Najbolj pogost odgovor je, da so ti izdelki zanje predragi. Kako priročno…Delal sem že simulacije prodajne vrednosti obrokov ob različno visokih vhodnih stroških kmetijskih pridelkov in živilskih proizvodov. Resnično izdatna bi morala biti ta razlika, da se pozna na dohodku gostinca. Večji učinek imajo verjetno visoki stroški dela, energije, objektov in odvisnost od sezone.
Ena od težav za močnejšo zastopanost lokalnih živil po mojem mnenju predstavlja razpršena ponudba in s tem zahtevna logistika. Tu pa moramo domačo nalogo opraviti vsi, ki lahko prispevamo k temu, da bo lokalna ponudba postala povezana, celovita in s tem tudi bolj konkurenčna.
Ob kramljanju s sirarji kaj hitro vidiš kako zahtevno je izdelati vrhunski sir, koliko znanja, odrekanja, vlaganj in popolne predanosti tega kar počnejo je potrebno. In se ob tem sprašujem, koliko nam je kot družbi mar, da bi to znali ceniti? Ne le teh nekaj deset kmetij, ki so prišli do tega nivoja, da se postavijo na ogled, desetine, stotine in tisoče kmetij vsakodnevno izpolnjuje to svoje poslanstvo, za njimi stojijo zadruge in živilsko predelovalni obrati, ki to nadgrajujejo.
Zato je povsem na mestu vprašanje, zakaj nam to ni bolj mar? Zakaj je glavno merilo kdo bo koga »stisnil« da bo sebi izboljšal položaj.
Zato bi si kot varuh želel, da bi vse panoge oz. sektorji našle pot, ki jih bo povezala in da se cilji in neskončna energija, ki vodi organizatorje dogodka širi tudi naprej. Ni toliko važna oblika, kot ideja in njeno udejanjanje. Kmečki sirarji to zmorejo, marsikdo, marsikje tudi zmore in udejanja. Ne vem zakaj ne bi bilo mogoče še več. S pravim sodelovanjem vseh v verigi preskrbe hrano.
Opomba:
Stališča v zapisu so izključno mnenje varuha.
Branko Ravnik
Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano
Komentar