Ali lahko Kodeks ravnanja deležnikov v verigi preskrbe s hrano okrepimo?

Slika je simbolična.

Na zadnji seji Odbora za spremljanje Kodeksa dobrih poslovnih praks med deležniki v agroživilski verigi, ki je potekala junija, je bila v ospredju razprava o možnosti njegove posodobitve in nadgradnje.

Kodeks, ki so ga krovne organizacije deležnikov v prehranski verigi sprejele leta 2011, je nastal z namenom izboljšanja poslovnega sodelovanja, krepitve partnerstva ter povečanja konkurenčnosti slovenske agroživilske verige na temeljih tržnega gospodarstva. Njegov končni cilj je bil in ostaja ustvarjanje koristi za potrošnika.

Kodeks predstavlja priporočilo deležnikom v verigi in spodbuja izboljšanje sodelovanja v žitni, mesni, mlečni, zelenjadarski, sadjarski in vinarski verigi. Temelji na predpostavki, da lahko posamezni deležniki svoje medsebojne odnose urejajo z dogovorom in partnerstvom, ob spoštovanju zakonodaje s področja varstva konkurence.

V ospredje postavlja načela enakopravnosti pogodbenih strank, pravice potrošnikov do obveščenosti, svobodne volje in zaupnosti, svobode pri oblikovanju cenovne in prodajne politike, prostovoljnosti pri prodajnih aktivnostih, svobodne uporabe blagovnih in trgovskih znamk ter postavljanja razumnih rokov dobave blaga.

Med pomembnejšimi določbami kodeksa je bila uvedba modela »neto-neto cene«, ki pomeni dogovorjeno plačilo za dobavljene izdelke brez naknadnih popustov in dodatnih stroškov. Namen tega modela je bil zagotoviti večjo preglednost poslovnih odnosov in preprečiti prakso naknadnih zahtevkov, ki pogosto obremenjujejo dobavitelje. Deležniki so se ob tem dogovorili, da si bodo medsebojno zaračunavali le nadomestila za dejansko opravljene in vnaprej dogovorjene storitve po jasnem ceniku.

Kodeks predvideva tudi delovanje Odbora za spremljanje njegovega izvajanja, ki spremlja uresničevanje sprejetih načel in odpira razpravo o izzivih v verigi preskrbe s hrano.

Po letu 2015 pa je zanimanje za kodeks postopoma upadlo. Takrat so bila namreč z zakonodajo opredeljena nedovoljena ravnanja v agroživilski verigi, ustanovljen pa je bil tudi institut Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Zakonodajni okvir je prevzel pomemben del nalog, ki jih je pred tem poskušal urejati kodeks kot prostovoljni dogovor med deležniki.

Kljub temu ostaja odprto pomembno vprašanje: ali lahko zakon in regulacija uredita vse odnose, ki nastajajo znotraj verige preskrbe s hrano? Prav to vprašanje je bilo osrednja tema razprave na seji odbora. Izhodišče razprave je bilo prepričanje, da prehod od medsebojnega tekmovanja k sodelovanju zahteva drugačen način razmišljanja in delovanja. Za takšen korak pa sta potrebni predvsem volja in zaupanje med deležniki.

Zato je ključni izziv vprašanje, ali smo kot veriga dovolj zreli za nadgradnjo odnosov, ki bi temeljili na večjem partnerstvu in manj na regulaciji.

Odgovor, ki se je oblikoval v razpravi, pravzaprav ni presenetljiv. Trenutno kaže, da še nismo. Večina deležnikov še vedno vidi stabilnost poslovnega okolja predvsem v jasnih zakonskih pravilih in učinkovitem nadzoru nad njihovim izvajanjem. Prostovoljni dogovori in načela, čeprav dobrodošli, za zdaj ne predstavljajo dovolj močnega zagotovila za uravnotežene odnose v verigi.

To seveda ne pomeni, da je kodeks izgubil svoj pomen. Nasprotno. Ostaja pomemben dokument, ki kaže smer razvoja odnosov v agroživilski verigi in opredeljuje standarde ravnanja, h katerim bi morali stremeti. Vprašanje njegove posodobitve se zato ne zapira, temveč se premika v prihodnost – v čas, ko bodo deležniki morda pripravljeni narediti korak od nadzora k zaupanju in od tekmovanja k resničnemu partnerstvu.

Morda prav v tem tiči največja vrednost kodeksa: ne v pravilih, ki jih določa danes, temveč v viziji odnosov, ki jih bo mogoče uresničiti jutri.

Opomba:

Stališča v zapisu so izključno mnenje Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano.

Branko Ravnik

Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano

#poročilo #trgovskeverige #Preskrbashrano #Varuhodnosovvverigipreskrbeshrano #nepošteneposlovneprakse #kmetijstvo #proizvodnjahrane