Soočenje s posledicami draginje!
- 1 day ago
- 3 min read
Slika je simbolična.
Ali lahko prehranska veriga ublaži rast cen hrane?
Čeprav se je vpliv cen hrane na splošno inflacijo v zadnjem obdobju nekoliko zmanjšal, ostaja vprašanje draginje hrane ena izmed osrednjih skrbi potrošnikov. Ob vsakodnevnih nakupih številni opažajo, da so cene osnovnih življenjskih potrebščin še vedno občutno višje kot pred nekaj leti. Zato se vse pogosteje zastavlja vprašanje: ali lahko veriga preskrbe s hrano ta proces ublaži ali ga celo obrne?
Odgovor je žal precej enostaven. Glede na trenutne razmere in razvojne trende je to malo verjetno. Pravzaprav so obeti prej nasprotni.
Kmetijstvo med globalnimi trgi in omejenim vplivom
Kmetijska pridelava je danes močno vpeta v globalno gospodarsko okolje. Kmetje so na eni strani odvisni od cen energentov, mineralnih gnojil, sredstev za varstvo rastlin in drugih ključnih vložkov, katerih cene oblikujejo mednarodni trgi. Na drugi strani pa so tudi odkupne cene njihovih pridelkov vse bolj povezane z dogajanjem na svetovnih borzah.
Posamezen kmet ima pri oblikovanju prodajne cene svojega osnovnega proizvoda zelo malo vpliva. Prav tako so njegove možnosti za zmanjševanje stroškov pridelave omejene. Nekoliko boljši položaj imajo tisti pridelovalci, ki svoje izdelke predelujejo in prodajajo neposredno potrošnikom, vendar gre pri tem za drugačen poslovni model, ki ni značilen za večino slovenskega kmetijstva.
Vloga zadrug: med pričakovanji in realnostjo
Poseben člen v prehranski verigi predstavljajo kmetijske zadruge. Ker so v lasti kmetov, se od njih pričakuje, da bodo za organizacijo odkupa, skladiščenja in prodaje zaračunavale le najnujnejše stroške. Prostor za ustvarjanje dobička je zato omejen, posledično pa tudi možnosti za bistveno vplivanje na končne cene hrane.
Zadruge tako opravljajo predvsem povezovalno in logistično funkcijo, medtem ko njihove možnosti za blaženje draginje ostajajo skromne.
Živilska industrija v primežu nizke dodane vrednosti
Slovenska živilsko-predelovalna industrija se že dlje časa sooča z razvojnimi izzivi. V številnih segmentih zaostaja pri tehnološkem posodabljanju, saj pogosto nima dovolj sredstev za večje investicije v sodobnejšo proizvodnjo.
Poleg tega se proizvajalci v pogajanjih z velikimi kupci pogosto znajdejo v položaju šibkejšega partnerja. Posledično pristajajo na prodajne pogoje, ki jim ne omogočajo ustvarjanja visoke dodane vrednosti in potrebnega razvojnega kapitala za prihodnost. Resda obstajajo uspešne izjeme, vendar te prej potrjujejo splošno pravilo kot ga postavljajo pod vprašaj.
Trgovina pod pritiskom konkurence
Tudi trgovski sektor deluje v zahtevnih razmerah. Slovenski trg je majhen, konkurenca pa izjemno intenzivna. Na njem se soočata dva različna poslovna modela – klasični trgovci in diskontni ponudniki živil.
Dodatno konkurenco zaostruje dejstvo, da pri nakupnih navadah slovenskih potrošnikov še vedno prevladuje cena. Trgovci so zato pod stalnim pritiskom cenovnih primerjav in akcijskih ponudb, kar se odraža tudi v relativno nizki donosnosti panoge.
Stroški naraščajo za vse
Ne glede na položaj v prehranski verigi se vsi deležniki srečujejo s podobnim problemom – rastjo stroškov. Stroški dela, energije, transporta in različnih storitev vztrajno naraščajo ter dodatno obremenjujejo poslovanje.
V takšnih razmerah je težko pričakovati, da bi posamezni deležniki lahko prevzeli breme draginje na svoja pleča, ne da bi to ogrozilo njihovo dolgoročno vzdržnost.
Obeti za prihodnost
Glede na trenutno stanje in veliko nestabilnost mednarodnega okolja je težko pričakovati, da se bo draginja blažila znotraj same verige preskrbe s hrano. Teoretično bi bilo to mogoče doseči predvsem na račun nižje kakovosti izdelkov ali manj zahtevnih okoljskih standardov, vendar smo na številnih področjih že dosegli meje, kjer bi nadaljnji kompromisi povzročili širše negativne posledice.
Ena od možnosti bi bilo temeljito preoblikovanje vseh struktur v prehranski verigi, vendar so takšne spremembe dolgoročne in zahtevajo čas, investicije ter široko družbeno podporo.
Večji izziv od cen je obstoj deležnikov
Morda pa najpomembnejše vprašanje ni več, kako znižati cene, temveč ali bodo sedanji deležniki sploh zmogli vzdržati tempo sprememb. Naravne nesreče, zmanjševanje števila kmetij, pomanjkanje naslednikov na družinskih gospodarstvih, vse večja tuja lastniška struktura v živilski industriji ter prevlada mednarodnih trgovskih verig ne ustvarjajo posebej optimistične slike za prihodnost.
Zato obstaja resna bojazen, da bodo gospodinjstva v prihodnje morala za zadovoljevanje osnovnih prehranskih potreb namenjati vedno večji delež svojega proračuna. Posledično bo tudi socialna politika prisiljena v večji meri podpirati najranljivejše skupine prebivalstva.
Draginja hrane ni zgolj posledica ravnanja posameznega člena v prehranski verigi, temveč odraz širših gospodarskih in strukturnih razmer. Kmetijstvo, zadruge, živilska industrija in trgovina delujejo pod pritiskom globalnih trgov, naraščajočih stroškov in vse zahtevnejšega poslovnega okolja. Zato je pričakovanje, da se bo rast cen hrane ustavila zgolj znotraj verige preskrbe, nerealno. Pravi izziv prihodnosti morda ne bo le dostopnost hrane, temveč tudi ohranjanje sistema, ki jo sploh zagotavlja.
Opomba:
Stališča v zapisu so izključno mnenje Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano.
Branko Ravnik
Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano
Comments