Mlečni sektor ostaja zgled organiziranosti in konkurenčnosti, vendar pred njim ostajajo pomembni izzivi
- 8 hours ago
- 3 min read
Slika je simbolična.
Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano spremlja razmere v celotni agroživilski verigi in v vseh sektorjih. Ob upoštevanju družbenega okolja, poslovnih in tržnih razmer je mogoče oceniti, da je mlečni sektor trenutno med najbolje urejenimi in najbolj stabilnimi sektorji slovenskega kmetijstva in živilstva. Kljub temu pa se tudi ta sektor sooča z vrsto izzivov, ki bodo v prihodnje zahtevali premišljene ukrepe vseh deležnikov.
Dobri temelji in močna organiziranost
Slovenija v mlečnem sektorju ohranja visoko stopnjo samooskrbe, kar predstavlja pomemben element prehranske varnosti države. Primarna pridelava mleka je konkurenčna in tehnološko na zelo visoki ravni. Prireja mleka narašča, velik del surovega mleka pa se zaradi presežkov uspešno uveljavlja tudi na tujih trgih.
Posebna prednost sektorja je njegova organiziranost. Med vsemi kmetijskimi sektorji je mlečni sektor najbolje organiziran, tudi z vidika sodobnih oblik povezovanja proizvajalcev, kot so organizacije proizvajalcev (OP). To omogoča učinkovitejše nastopanje na trgu in boljše prilagajanje zahtevnim razmeram.
Pomembno vlogo imajo tudi slovenske mlekarne, ki proizvajajo mlečne izdelke vrhunske kakovosti in uživajo visoko zaupanje potrošnikov. Ob tem se krepi tudi butična predelava mleka na kmetijah, kjer nastajajo številni kakovostni in prepoznavni izdelki. Spodbudno je tudi dejstvo, da se povečuje organiziranost tega segmenta in njegovo povezovanje v skupne tržne aktivnosti.
Delež slovenskih mlečnih izdelkov na trgovskih policah je praviloma višji kot v številnih drugih sektorjih. Ti deleži so sicer odvisni od poslovnih modelov posameznih trgovcev, vendar je položaj mlečnega sektorja v primerjavi z drugimi agroživili razmeroma ugoden.
Za sektor so značilna tudi izrazita cenovna nihanja. Vsi deležniki se tega zavedajo, pri čemer je pomembno poudariti, da se spremembe cen po verigi prenašajo z določenim časovnim zamikom.
Izzivi, ki jih ni mogoče prezreti
Kljub številnim prednostim ostajajo v sektorju tudi določene strukturne slabosti. V primarni proizvodnji je še vedno prisotna izrazita individualnost, medtem ko sta solidarnost in pripadnost skupnim interesom ponekod na prenizki ravni. Tekmovalnost med proizvajalci je velika, kar lahko vodi tudi v odločitve, ki presegajo realne ekonomske možnosti posameznih kmetij. Lojalnost skupnim organizacijam in skupinski duh bi bilo zato smiselno dodatno krepiti.
Pomembno stabilizacijsko vlogo ima zadružni sistem, ki v pogosto kaotičnih tržnih razmerah razmeroma uspešno usmerja razvoj sektorja. Kljub temu bi potreboval bolj ciljno usmerjeno podporo, predvsem pri investicijah, ki zmanjšujejo stroške primarne pridelave, ter ustrezne varnostne mehanizme za lažje soočanje s tržnimi pretresi.
Poseben pomen za slovenski mlečni sektor ima tudi največji odkupovalec mleka, multinacionalna družba, ki zaradi svoje velikosti, kapitalske moči in mednarodne prisotnosti lažje obvladuje zahtevne poslovne razmere. Manjše mlekarne imajo bistveno težji položaj, saj so močno odvisne od velikih trgovskih sistemov. Kljub visoki kakovosti izdelkov se številne srečujejo s pomanjkanjem investicijskih sredstev, dodatne pritiske pa povzroča tudi krepitev trgovskih blagovnih znamk.
Trgovski sektor se med posameznimi poslovnimi modeli precej razlikuje. Klasični trgovci praviloma dosegajo višje deleže slovenskih mlečnih izdelkov na policah, med 60 in 90 odstotki, medtem ko se pri diskontnih trgovcih ti deleži gibljejo med 17 in 30 odstotki. Nasprotno pa imajo diskontni trgovci bistveno višji delež izdelkov pod trgovskimi blagovnimi znamkami, od 86 do 100 odstotkov, medtem ko se pri klasičnih trgovcih ta delež giblje med 12 in 35 odstotki. Prav nadaljnja rast trgovskih blagovnih znamk predstavlja enega večjih izzivov za domačo mlečnopredelovalno industrijo.
Predlogi za prihodnji razvoj
Za dolgoročno stabilnost sektorja bo treba razmisliti o uvedbi dodatnih razvojnih in varnostnih mehanizmov. Ena od možnosti je vzpostavitev varnostne sheme za blaženje cenovnih nihanj oziroma vzajemnega sklada za obvladovanje tveganj, v katerega bi prispevali proizvajalci, del sredstev pa bi zagotovila tudi država. Čeprav je izvedba takšnega modela zahtevna, bi lahko pomembno prispevala k večji stabilnosti dohodkov v primarni pridelavi.
Nujen je tudi nov investicijski cikel v slovenskih mlekarnah, usmerjen v proizvodnjo izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Pri tem bi bila pomembna aktivna podpora države, saj brez novih vlaganj konkurenčnost domače predelave dolgoročno ne bo zagotovljena.
Posebno pozornost bi bilo smiselno nameniti tudi večji prepoznavnosti slovenskih mlečnih izdelkov v trgovinah. Eden od možnih ukrepov je vzpostavitev jasno označene slovenske police mlečnih izdelkov, dogovorjene v sodelovanju s trgovci. Takšno pobudo bi morala spremljati močna promocijska kampanja, financirana z višjimi prispevki deležnikov in aktivnim vključevanjem trgovcev.
Pomembna ostaja tudi podpora organiziranemu neposrednemu trženju, ki omogoča dodatne prodajne poti za slovenske proizvajalce ter krepi povezavo med kmeti in potrošniki.
Hkrati bi bilo treba nadaljevati posodobitev in krepitev sheme Izbrana kakovost – Slovenija, ki pomembno prispeva k prepoznavnosti domačih mlečnih izdelkov in zaupanju potrošnikov.
Mlečni sektor tako ostaja eden ključnih stebrov slovenskega agroživilstva. Njegova prihodnja uspešnost bo odvisna od sposobnosti ohranjanja sedanjih prednosti ter pravočasnega odzivanja na strukturne in tržne izzive, ki postajajo vse bolj izraziti.
Opomba:
Stališča v zapisu so izključno mnenje Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano.
Branko Ravnik
Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano
Comments