Prepis intervjuja, objavljeno v januarju 2020.
Veriga preskrbe s hrano vključuje pridelavo oziroma prirejo, predelavo, distribucijo, veleprodajo oziroma maloprodajo do končnega potrošnika in je trajnostno naravnana, saj s svojim obstojem in delovanjem vpliva na gospodarstvo, zdravje in okolje. Kakšna je vaša ocena omenjene verige v Sloveniji? Na katerih področjih smo lahko vzor in kaj je najšibkejši člen?
Veriga je izredno heterogena. Deležniki verige so pridelovalci, predelovalni sektor in trgovina, vsi s ciljem, da se potrošniku ponudi kvalitetna hrana po, zanj sprejemljivi ceni, hkrati pa imajo vsi členi v verigi ustrezen delež plačila. Tako kot drugje po Evropi predstavlja najšibkejši člen verige pridelovalec. Ta je večinoma majhen, slabo ali nepovezan in kot tak slabo konkurenčen, na drugi strani pa izredno občutljiv na nedovoljena ravnanja.
Ali Slovenci jemo zdravo hrano?
Moja ocena je, da Slovenci jemo zdravo hrano. Pridelava hrane temelji na trajnostnemu načinu pridelave in upoštevanju vseh naravnih danosti. Nekoliko drugače pa je z uvoženo hrano, za katero se tudi ne ve od kje prihaja, uvoznik pa sledi cilju ekonomskega profita, pri tem pa upošteva le minimalne zahteve zakonodaje. Slovenska hrana je visoko nad tem minimumom.
Dobra stvar je, da ima Slovenija institut varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Malo manj dobra pa je ta, da zagotavljanje sledljivosti živil še ni sistemski ukrep, ki bi zaščitil tako proizvajalca kot potrošnika. Zakaj je temu tako?
Težko zelo natančno odgovorim na to vprašanje. Dejstvo je, da so modeli sledljivosti poznani, dejstvo pa je tudi to, da do danes potreba po tem ni bila tako izražena. Z aferami pa se tudi zavedanje po pomenu sledljivosti močno povečuje. Seveda pa bi morala biti tudi sistemsko urejena.
Boste sami sprejeli potrebne ukrepe za vzpostavitev 100 % sledljivosti pri prehranskih izdelkih (in kateri so ti ukrepi – ali vključujejo standarde GS1)?
Naloga varuha je, da spremlja ravnanja deležnikov v verigi preskrbe s hrano, objavlja primere dobrih praks in tudi ugotovljena nedovoljena ravnanja skladno z zakoni, ki urejajo varstvo osebnih podatkov in varovanje poslovnih skrivnosti. Sprejemanje ukrepov ni v pristojnosti delovanja, direktno, ima pa varuh pristojnost, da Vladi predlaga sprejem določenih ukrepov, ki pozitivno vplivajo na verigo. Sledljivost je sigurno takšen ukrep..
Koliko pa k zavedanju o nujnosti zagotavljanja sledljivosti pripomorejo afere na področju prehranskih izdelkov?
Tako kot sem že omenil, so razne afere na področju prehranskih izdelkov pripomogle k izvajanju raznih ukrepov na različnih področjih. Zagotavljanje sledljivosti bi moralo biti eden od njih. Na določenih področjih, z uvedbo določenih shem, se sledljivost od pridelovalca do potrošnika že zagotavlja. Tudi s pomočjo standarda GS1 , kakor tudi z uvajanjem inovativnih digitalnih rešitev.
Sledljivost mesa je zagotovo ena od tistih pomembnih področij, kjer pravilna uporaba standardov GS1 pripomore k preprečevanju problemov in zagotavljanju varnosti v preskrbovalnih verigah. V očeh potrošnikov je namreč država porekla/reje mesa med pomembnejšimi informacijami, na podlagi katerih se odločajo za nakup. Zakaj v trgovinah še vedno nimamo zagotovljene sledljivosti mesa do blagajne? Sledljivost je zagotovljena do mesnice v trgovini, ne pa tudi do blagajne.
Sledljivost mesa do blagajne res ni zagotovljena pri vseh kategorijah mesa. Zagotavlja pa se pri tistih kategorijah, ki so vključene v shemo Izbrana kakovost Slovenija. Kolikor pa mi je poznano, obstajajo tudi rešitve, ki bi to zagotavljale za vse prehranske proizvode.
Glede na to, da sledljivosti do blagajne pri mesu ni, bi lahko ocenili, da imamo nezahtevne potrošnike. Ali imamo potemtakem še premalo afer?
To vprašanje je nekoliko provokativno. Lahko ugotovimo, da se ozaveščenost potrošnika dviguje, da je potrebno še veliko vložiti v izobraževanje, ozaveščanje, promocijo. Prepričan sem, da samo afere ne bodo pripomogle k povečanju ozaveščenosti potrošnikov. Navsezadnje pa nam je lahko za primer sosednja Avstrija.
Varuh je tudi promotor lokalno pridelane in kakovostne domače hrane, predstavlja domače in tuje dobre prakse. Katera je tista pozitivna stvar iz tujih praks, ki je na vas doslej naredila največji vtis?
V preteklih letih je bilo veliko govora o ukrepu, ki ga je sprejela Madžarska, ki je predpisala minimalni delež lokalnih izdelkov v prodajalnah. Podobno zakonodajo je sprejela tudi Hrvaška. Visoka stopnja ozaveščenosti potrošnikov v Avstriji, ki kupujejo lokalne proizvode, ko se ti pojavijo na avstrijskem trgu.
Kakšen pa je delež prehranskih izdelkov domačih in tujih dobaviteljev v slovenskih trgovskih centrih, vključujoč vse prehranske izdelke?
Odgovor na to je lahko zelo zavajajoč. Po zaslugi evropske zakonodaje, ki omogoča, da postane prehranski proizvod lokalni že po prvi obdelavi, ne glede od kje prihaja surovina. Če gledamo po tem kriteriju, je delež lokalnih proizvodov v trgovinah kar velik, preko 50%. Če pa gledamo, da je tudi osnovna surovina lokalnega izvora pa je ta delež dosti manjši. So pa razlike med posameznimi trgovci glede tega.
Katere so države, ki najbolj »ščitijo« svoj trg in imajo torej najvišji delež domačih dobaviteljev? Ali je to po vašem tudi razlog za višjo kakovost hrane ali ne?
Tu ne gre za zaščito trga v smislu ukrepa, ker takšni ukrepi niso dovoljeni. Gre za visoko stopnjo ozaveščenosti potrošnika, ki ščiti lokalno pridelavo, lokalnega pridelovalca ali predelovalca, kmeta, živilsko predelovalno industrijo. Seveda za to pričakuje tudi ustrezno visok nivo kvalitete. In to ve tudi trgovina, ki se temu prilagodi. Zato je zame Avstrija vzoren primer.
Comments