Zagotavljanje prehranske varnosti v trenutnih razmerah na globalnih trgih s hrano in energenti



Prehranska varnost je ena od ključnih varnosti vsakega naroda, vsake države. O prehranski varnosti se ni veliko govorilo, dokler so globalizacijski tokovi tekli nemoteno in dokler ni prišlo do kriz (COVID-19, vojna v Ukrajini). Ob teh krizah pa se je pokazalo, da globalizacija ne daje ustreznih odgovorov nanje. Nasprotno, pojavljajo se večje težave, kot bi se sicer.


Za prehransko varnost ni odgovorna samo država. Odgovorni smo vsi, ki so vključeni v verigo preskrbe s hrano. Od pridelovalcev, ŽPI, logistike, trgovine. Država pa bi morala ustvarjati pogoje oz. okolje za zagotavljanje prehranske varnosti. Glede na trenutno situacijo pa država ni odgovorna samo za zagotavljanje ustreznega okolja za to, temveč je odgovorna tudi za zagotavljanje splošnega okolja za rast gospodarstva in višjo dodano vrednost. Ker hrana zagotovo ne bo več tako poceni kot je bila. Vse to pa je pomembno tudi zato, da bo potrošnik kupoval domačo lokalno pridelano hrano.


Sam nisem pristaš tega, da izpostavljam kaj bi morali narediti drugi (npr. država). Predvsem je odvisno kaj bomo naredili sami. Ugotavljam, da veriga preskrbe s hrano ne deluje, da je pridelovalec najšibkejši člen, vsi členi v verigi pa prvenstveno gledajo svoj interes in ne širši. Tak pristop pa generira tudi nedovoljena ravnanja.


V preteklosti so deležniki verige preskrbe s hrano (trgovinska zbornica, zbornica kmetijskih in živilskih, kmetijsko gozdarska zbornica, zadružna zveza Slovenije, sindikat kmetov Slovenije) podpisali kodeks dobrih poslovnih praks, ki je definiral delovanje verige preskrbe s hrano in odnose v njej.


Moj pogled je mogoče preveč enostaven, mogoče preveč naiven, vendar izhodišče bi moralo biti, da ima vsak deležnik v verigi pokrite stroške, da so odnosi v verigi transparentni, da so razni ukrepi dizajnirani tako, da imajo pozitiven vpliv na celotno verigo, ne samo posameznega deležnika. Slovenija ima za zagotavljanje tega specifične pogoje (majhnost kmetijskih gospodarstev, neorganiziranost, naravne omejitve – vse to predstavlja konkurenčno omejitev v primerjavi z ostalimi). Pogledati je potrebno tudi preko lastnih (po večini kapitalskih) interesov. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi dva od štirih ciljev pogodbe o ustanovitvi EU in to je zagotavljanje hrane potrošniku po sprejemljivih cenah ter zagotavljanje ustreznega standarda življenja na podeželju.



Igor Hrovatič Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano


#izjavazajavnost #Preskrbashrano #Varuhodnosovvverigipreskrbeshrano #mleko #proizvodnjamleka #kmetijstvo #proizvodnjahrane #dvigcen

#dvigovanjecen #covid19