Poštena cena za kmeta, iluzija ali nuja?

Med prednostne naloge varuha sem postavil tudi iskanje modela, ki bi omogočil bolj pravična razmerja v verigi. Razmišljanje o tem je povezano pravzaprav z vsem kar počnem kot varuh. Ideje se porajajo in zamirajo po njihovem preverjanju izvedljivosti. Iskanje se nadaljuje.

Pogosto se v javnosti omenja samooskrba, ki jo vsak razume nekoliko drugače. Pa ne bi sedaj o tem. Kmetje ob tem pogosto rečejo, če bi imeli pošteno plačilo za svoje delo bi bila samooskrba zagotovljena. Vprašanje samooskrbe je seveda mnogo bolj kompleksno, vendar ima dohodkovni položaj posameznih deležnikov pri tem eno pomembnejših vlog. Potem je tu vprašanje, kaj je poštena cena. Nekateri bi bili zadovoljni že s tem, da so pokriti stroški, ki pa so mimogrede, lahko sila različni med posameznimi pridelovalci, drugi pri tem omenjajo še tisto kar pri vsaki ekonomski dejavnosti sodi zraven, to je primeren dohodek, kar pa je spet kategorija, ki je precej diskutabilna. Potem so tu še drugi deležniki, vsak s svojimi težavami, ki jih rešuje na način, da si zagotovi čim boljši položaj na trgu, če je potrebno tudi na račun drugega. In ko ima možnost, jo ob stanju kakršno vlada v družbi, tudi izkoristi.

Kaj torej narediti? Kako najti ustrezno razmerje med »prostovoljno obveznostjo«, prostim trgom, vpetostjo v globalne razmere, šibko konkurenčnostjo, preferenc potrošnikov in splošnega stanja zavesti sodobne družbe?

Bolj ko razmišljam čisto prostovoljen sistem ni možen. Razmerja moči v verigi niso enakomerno razporejena in stalen konkurenčen boj ne omogoča razmišljanja o nečem kar je »pošteno« v razmerju do tega, da se v praksi deluje po principu »kdo bo koga«. Torej regulacija. In spet vprašanje do katere mere? Pravila, ki omejujejo preprečevanje konkurence so na področju hrane sicer mnogo bolj ohlapna, vendar še vedno močno prisotna. Napredek sodobne družbe pač temelji na sposobnosti posameznikov, da so boljši, bolj prodorni, bolj iznajdljivi in vse kar je superlativov novodobnih junakov. Vendar se regulatorji na drugi strani zavedajo, da pri nečem takem kot je hrana, ki je nujna dobrina vsakega posameznika, vendarle določene omejitve morajo obstajati. Zato so nastala odstopanja pri posameznih tržnih ureditvah in preprečevanje nepoštenih praks, ki se regulirajo na EU in nacionalni ravni. Pa vendar za določena okolja veljajo posebnosti, ki jih vedno ni moč spraviti v te okvire. Torej rešitev ni enostavna. Vendar ali se kar sprijazniti s tem?

Včasih je bolje s kakšno pobudo tudi razburiti koga, ker če ne drugega se vsaj o tem govori. In želel bi si, da se govori o pošteni ceni za pridelke kmetov in modelu, ki bi to zagotovil.

No, in sedaj k predlogu modela, ki ga bom zgolj opisal, vse tehnične podrobnosti pa pojasnjeval ob taki in drugačni razpravi o tem in upam da bo do nje tudi prišlo.

Cena proizvoda seveda temelji v prvi vrsti na stroških, bodisi fiksnih ali spremenljivih. In glede na številne raznolikosti je potreben kar največji približek večini. Imamo modele, znanje, izkušnje kako določiti ceno in to Kmetijski inštitut že dolga leta počne sistemsko in sistematično. Pri tem lahko upošteva različne tehnologije, proizvodno velikost ali način pridelave. Torej ceno znamo določiti. Kako pa prepričati ostale, da jo priznajo. Zaradi prej omenjenega dejstva prostovoljno ni mogoče, obvezno pa ni dovoljeno.

Rešitev bi bila, da bi se uvedla zakonska norma, ki zavezuje vsakokratnega kupca, ki ima prevladujoč položaj, da v pogajanjih upošteva ceno, ki jo periodično določa neodvisna strokovna organizacija, ki je zato plačana s strani države. V osnovi se torej dobavitelj in kupec pogajata in upoštevata tržne razmere, vendar pri tem upoštevata omenjeno dejstvo. Nezadovoljni nosilci dejavnosti, ki imajo prevladujoč položaj bi lahko takoj rekli, da bodo potem kupovali samo še tuje blago, kar je pogosti odgovor ob napovedi regulacij. Zato bi moral biti vzpostavljen sistem, ki bi pri vseh nosilcih dejavnosti v verigi preskrbe s hrano, ki imajo več kot določen % tržnega deleža, spremljal delež porekla blaga glede na sedež dobavitelja. Na ta način, bi se oblikovala jasna informacija tudi prebivalcem te države, koliko je komu do nacionalnega interesa, kar hrana vsekakor je in se žal tega v zadnjih desetletjih nismo dovolj zavedali.

Pri tem modelu bi bila posebej izpostavljene tudi nacionalni shemi Izbrana kakovost Slovenija in ekološka pridelava in prireja, ki sta pomemben gradnik slovenske kakovosti in garancije za potrošnike. Simbol zastave ob izdelku pa dodatna informacija za potrošnika.

Seveda je še kup podrobnosti, ki bi jih bilo potrebno razrešiti. Ampak vsaj pogovarjati se začnimo o tem kako prevesti v prakso bolj pošteno ceno za najšibkejši člen v verigi preskrbe s hrano. In iz iluzije stopiti na pot realne možnosti.

Opomba:

Stališča v zapisu so izključno mnenje varuha.

Branko Ravnik

Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano

#poročilo #trgovskeverige #Preskrbashrano #Varuhodnosovvverigipreskrbeshrano #nepošteneposlovneprakse #kmetijstvo #proizvodnjahrane