Visoka kakovost po nizki ceni: kje je meja?

Zadnja dogajanja v slovenski trgovini z živili jasno kažejo, kako pomembna je izbira poslovnega modela – in predvsem njegovo prilagajanje trgu.

Ob vstopu diskontnih trgovcev na slovenski trg je bil klasični diskontni pristop velik izziv. Slovenski potrošniki smo bili vajeni široke izbire, bližine trgovin in predvsem kakovostnih izdelkov priznanih blagovnih znamk proizvajalcev.

Zakaj danes o tem govorimo drugače kot pred leti? Ker se je v tem času marsikaj spremenilo.

Diskontni in klasični trgovci: razlike se brišejo

Diskontni trgovci so tradicionalno gradili na enostavni ponudbi – nekaj tisoč najpogosteje prodajanih izdelkov, večinoma pod trgovskimi blagovnimi znamkami. Klasični trgovci pa so stavili na širok nabor, tudi več deset tisoč izdelkov, praviloma pod blagovnimi znamkami proizvajalcev.

Blagovne znamke proizvajalcev so praviloma dražje. Njihova cena vključuje razvoj, kakovostne surovine, promocijo in stroške prisotnosti na trgovskih policah. Trgovske blagovne znamke so po drugi strani rezultat naročil trgovcev pri proizvajalcih, pri čemer cena pogosto pokriva zgolj stroške proizvodnje. Razvoj, trženje in izpostavitev na policah prevzame trgovec.

Ko se izdelek proizvajalca dobro prodaja, hitro postane zanimiv tudi za trgovsko blagovno znamko. Pogosto se zgodi, da isti proizvajalec izdela izdelek skoraj enake kakovosti, včasih celo iz enakih surovin, vendar po bistveno nižji ceni. Trgovec tako pridobi izdelek, ki ga lahko agresivneje promovira, kupec pa nižjo ceno. Na prvi pogled zmagajo vsi.

Pritisk na proizvajalce in kmetijstvo

A ta model ima svojo ceno. Živilsko-predelovalna podjetja sicer z večjim obsegom prodaje pod trgovskimi blagovnimi znamkami pokrivajo proizvodne stroške, hkrati pa so zaradi konkurence prisiljena večino svojih lastnih izdelkov prodajati v akcijah. Posledice so manj sredstev za razvoj, posodabljanje proizvodnje in večji pritisk na iskanje cenejših surovin, pogosto v tujini.

Podobni pritiski so prisotni tudi pri sadju in zelenjavi, kjer blagovne znamke praviloma nimajo vloge, ključna pa sta poreklo in proizvajalec. Cenovni pritiski so močni, trg pa ostaja slabo urejen.

Kdo je v resnici pridobil?

V tem konkurenčnem boju smo kratkoročno največ pridobili potrošniki. Kakovostni, pogosto domači izdelki so bili na voljo po ugodnih cenah.

A posledice so dolgoročne: živilska industrija izgublja moč in lastništvo, kmetije zaradi nerentabilnosti opuščajo proizvodnjo, trgovci pa poslujejo z nizkimi donosi.

Slovenska prehranska veriga se tako postopoma krha in postaja vse bolj ranljiva.

Vloga države in iskanje ravnotežja

Ključno vprašanje je, ali je ta trend mogoče obrniti. Odgovor je: še je čas, a potrebni so premišljeni in odločni ukrepi. Država ima pri tem pomembno vlogo – s ciljno podporo tržno usmerjenim kmetijskim gospodarstvom, z vlaganji v zadruge in živilsko-predelovalno industrijo, ki temelji na domači surovini.

Regulacija trgovine je občutljivo področje. Izkušnje kažejo, da slabo premišljeni ukrepi lahko povzročijo več škode kot koristi. A brez jasnih pravil ne gre. Ključna bo tudi boljša komunikacija s potrošniki ter sistematično ozaveščanje o pomenu poštenih cen in stabilne prehranske verige.

Visoka kakovost po pošteni ceni

Morda je čas, da razpravo o nizkih cenah nadomesti razprava o poštenih cenah. Če se bodo poslovni modeli vseh deležnikov – od kmeta do trgovca – oblikovali na tej osnovi, bodo tudi potrošniki dolgoročno na varnejši strani.

Konkurence v prehranskem sektorju se ne smemo bati. Ostaja ključen motor razvoja. Pomembno pa je, da je dovolj zdrava in uravnotežena. Slovenija je majhen trg, a prav zato je stabilna in poštena prehranska veriga še toliko pomembnejša.

Opomba:

Stališča v zapisu so izključno mnenje varuha.

Branko Ravnik

Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano

#poročilo #trgovskeverige #Preskrbashrano #Varuhodnosovvverigipreskrbeshrano #nepošteneposlovneprakse #kmetijstvo #proizvodnjahrane