Turistični evro kot razvojna priložnost

Slika je simbolična.

Slovenija se predstavlja kot zelena in trajnostna turistična destinacija. Toda trajnost ni zgolj vprašanje ohranjene narave in prijazne turistične ponudbe. Temelji tudi na živem podeželju, uspešnem kmetijstvu in sposobnosti, da gostom ponudimo hrano, pridelano čim bližje kraju, kjer jo zaužijejo.

Razprava o uvedbi turističnega evra zato ne bi smela biti omejena zgolj na vprašanje zbiranja dodatnih sredstev ali njihove razdelitve. Predstavlja priložnost za širši premislek o tem, kako lahko turizem močneje prispeva k razvoju domače pridelave hrane, krepitvi prehranske verige in ustvarjanju višje dodane vrednosti za vse vključene deležnike. Če želimo oblikovati učinkovit ukrep, moramo najprej odgovoriti na temeljno vprašanje: kateri razvojni problem želimo z njim reševati in kakšne učinke pričakujemo.

Kot varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano menim, da bi moral biti ključni cilj turističnega evra krepitev povezav v prehranski verigi, na področju turizma

V nadaljevanju zato predstavljam razmislek o modelu, ki bi lahko hkrati prispeval k večji porabi lokalnih živil, boljšemu položaju kmetij na območjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje ter dolgoročnemu razvoju Slovenije kot trajnostne turistične destinacije.

Kmetijstvo, prehranska varnost in razvojni izzivi

Kmetijstvo je gospodarska dejavnost, ki zagotavlja preskrbo prebivalstva z eno od temeljnih človeških potreb, to je hrano. Ob tem opravlja tudi številne funkcije v javnem interesu in ustvarja javne dobrine, katerih vrednosti ni mogoče neposredno vključiti v ceno kmetijskih proizvodov.

Globalizacija, podnebne spremembe ter socialni, okoljski in razvojni izzivi pomembno vplivajo tako na ohranjanje proizvodnje kot tudi na njen nadaljnji razvoj. Za uspešno izvajanje svojega osnovnega poslanstva pa je kmetijstvo tesno povezano z delovanjem prehranskih verig in od njih tudi močno odvisno.

Posamezne politike že naslavljajo razvojne izzive kmetijske pridelave in prireje. Vedno pa ostaja odprto vprašanje, ali to počnejo v zadostni meri. Najlažje nanj odgovorimo s spremljanjem in analizo trendov. Ti kažejo, da glede dolgoročne prehranske varnosti in ravni samooskrbe, kakršno poznamo danes, nismo povsem na varni strani.

Zakaj potrebujemo turistični evro?

Zato je pobuda za uvedbo turističnega evra vsekakor dobrodošla. Ključno vprašanje pa je, katere razvojne izzive naj ta mehanizem prvenstveno naslavlja.

Kot varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano zagovarjam pristop, ki krepi povezovanje in sodelovanje med deležniki prehranske verige. Javne podpore, ki jih poznamo v okviru kmetijske politike, so namreč v veliki meri namenjene zagotavljanju javnih dobrin, v manjšem delu tudi podpori proizvodnji, bistveno manj pa naslavljajo razvoj prehranske verige kot celote.

Ta zapis zato predstavlja zgolj enega izmed možnih pogledov in hkrati spodbuja širšo razpravo o namenu ter ciljih uvedbe turističnega evra. Danes namreč bolj kot kadarkoli potrebujemo ciljno usmerjene ukrepe, ki bodo učinkovito odgovarjali na konkretne razvojne izzive.

Povabilo k strokovni razpravi

Z namenom izmenjave mnenj o temeljnih razvojnih pristopih načrtujem tudi izvedbo posveta, ki bo potekal v drugi polovici oktobra. Nanj bom povabil vse deležnike, ki jih vprašanje oblikovanja novega ukrepa neposredno ali posredno zadeva. Pričakujem konstruktivno razpravo ter soočenje različnih konceptov, predlogov in pogledov.

Temeljna načela predlaganega modela

Predlog, ki ga dajem v razpravo, temelji na več ključnih načelih: vključevanju predhodno določenih območij z omejenimi dejavniki za kmetovanje, vključevanju vseh deležnikov v verigi preskrbe s hrano, administrativni enostavnosti, ciljnem naslavljanju razlogov, ki omejujejo obseg poslovanja, spodbujevalnem učinku ukrepa ter osredotočenosti na povezovanje kmetijstva in turizma v vsej njegovi kompleksnosti.

Predlog izhaja iz poznavanja posameznih panog ter izkušenj z ovirami, ki pomembno vplivajo na dejstvo, da je prehranska veriga v turističnem sektorju še vedno izrazito šibka.

V tem prispevku se ne bom podrobneje ukvarjal s sistemom zbiranja sredstev, saj je ta glede na poimenovanje in povezavo z obstoječim sistemom turistične takse kot javne dajatve razmeroma enostavno razumljiv. Osredotočam se predvsem na način porabe zbranih sredstev.

Sam predvidevam, da bi se sredstva zagotavljala prek namenske proračunske postavke državnega proračuna, njihovo izvajanje pa bi prevzel eden izmed obstoječih organov v sestavi pristojnih ministrstev.

Predlagani način porabe sredstev

Predlagam, da se najprej jasno opredeli razmerje med deležem sredstev, namenjenih primarni kmetijski dejavnosti, in deležem sredstev za ostale deležnike v verigi preskrbe s hrano: zadruge in druge organizatorje odkupa, živilskopredelovalno industrijo ter turistično gospodarstvo, predvsem dejavnosti strežbe hrane in pijač.

Temu ustrezno bi bilo treba pripraviti in priglasiti tudi ustrezno shemo državnih pomoči.

Zaradi racionalizacije administrativnih postopkov bi morala biti izplačila izvedena enkrat letno, njihova višina pa bi temeljila na dejanskem obsegu poslovanja oziroma prometu, ki ga posamezni deležnik ustvari v verigi.

Sistem bi moral temeljiti na evidentiranju prodaj med nosilci kmetijske in živilske dejavnosti z opredeljenih območij ter nakupov, ki jih opravijo ponudniki hrane in pijače. Namen podpore bi bil pokrivanje razlike med višjimi stroški domače pridelave in predelave na eni strani ter višjimi nabavnimi cenami lokalnih proizvodov na drugi strani.

Čeprav so te cene pogosto nekoliko višje od cen proizvodov iz globalnih preskrbnih verig, razlika praviloma ne pokrije vseh dodatnih stroškov, povezanih s pridelavo na teh območjih.

Podpora bi hkrati pokrivala tudi del stroškov odkupa, logistike in predelave, ki so zaradi strukture kmetij ter razpršenosti proizvodnje na območjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje praviloma višji.

Del sredstev bi bilo smiselno nameniti tudi spremljajočim aktivnostim, predvsem promociji ukrepa ter spodbujanju sodelovanja med dobavitelji in kupci.

Pričakovani učinki ukrepa

Na prvi pogled se lahko takšen predlog zdi zapleten in oddaljen od prvotne zamisli, zapisane v koalicijski pogodbi, to je dodatne finančne podpore območjem z omejenimi dejavniki za kmetovanje. Vendar menim, da prav ta pristop na razmeroma preprost in pregleden način uresničuje načelo ciljnosti ukrepov, kateremu smo v preteklosti namenjali premalo pozornosti.

Prepričan sem, da bi takšen ukrep pomembno spodbudil porabo lokalnih živil, okrepil povezovanje med turizmom in kmetijstvom ter zaradi večjega povpraševanja prispeval k povečanju pridelave in prireje na trajnostnih temeljih. Hkrati bi ustvarjal dodatno vrednost pri promociji Slovenije kot zelene in trajnostne turistične destinacije.

Zaključek

Zavedam se, da ostaja še veliko podrobnosti, ki jih bo treba natančno opredeliti in uskladiti. Kljub temu sem prepričan, da je ob jasno zastavljenem cilju uspešna izvedba predvsem vprašanje premišljenega načrtovanja, strokovnega dialoga in skupne volje za sodelovanje.

Opomba:

Stališča v zapisu so izključno mnenje Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano.

Branko Ravnik

Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano

#poročilo #trgovskeverige #Preskrbashrano #Varuhodnosovvverigipreskrbeshrano #nepošteneposlovneprakse #kmetijstvo #proizvodnjahrane